Pogovor s kožo

Ogledalo je neusmiljeno ... In nemalokrat se vprašamo, kaj in kako je pravilno, kakšni postopki pomagajo, katera hrana nas krepi in predvsem polepša. Kaj storiti v borbi s časom?

Pogosto sledimo modnim zapovedim in reklamnim smernicam, ki so zelo zapeljive in obljubljajo čudeže! Mi jim verjamemo in nasedamo, čeprav nekje od osnovne šole naprej vemo, da čudežev ni. V kozmetiki pa – morda? Ali pa so dobri rezultati resničen odraz dobre nega skozi čas in znanja v celostnem pristopu?!

V osnovi je koža organ, ki je pri vseh človeških osebkih enake zgradbe. Različno delovanje žlez z notranjim izločanjem, prehrambene navade, spol, starost, podnebje in ostali bivanjski pogoji ter navade pa seveda izoblikujejo posebno, za vsakega posameznika značilno delovanje tega organa.

Koža je naš največji organ oziroma čutilo, saj pokriva skoraj celotno površino človeškega telesa. Koža ščiti druge organe v telesu. Po površini je največji organ, po teži pa najtežji. Pri odraslem človeku meri povprečno 1,6 m2 (od 1,2 do 1,8 m2), kar je približno 16 odstotkov telesne teže. Debelina kože je v povprečju 2 mm. Ponekod je debelejša, drugod pa zelo tanka. Zgrajena je slojevito in kljub temu, da se značilnosti posameznih slojev na določenih predelih telesa nekoliko razlikujejo, je zgradba v osnovi podobna.

Po funkciji je najbolj vsestranski organ. Služi za razmejitev telesa od okolice, kot ščit pred vplivi okolja, sredstvo sporazumevanja, regulacija temperature telesa, izmenjava snovi z okoljem, zaznavanje dotika, temperature, …

Barva kože je odvisna od prekrvavitve, količine pigmenta in debeline. V ožjem pomenu ločimo vrhnjico (epidermis) in debelejšo usnjico (cutis ali dermis). Koži pripada še podkožje (hypodermis, subcutis), ki veže kožo na podlago in je z njo v tesni povezavi.

H koži štejemo še lase in dlake, nohte (to so poroženeli deli kože) ter žleze lojnice, znojnice, dišavnice in mlečne žleze.

Shema kože – grobo

 

Zgradba kože po plasteh kože

Koža je sestavljena plastno in jo gradijo vrhnjica (epidermis), usnjica (cutis) in podkožje (subcutis). Meja med vrhnjico in usnjico je valovita. Podaljški usnjice segajo navzgor v vrhnjico kot papile, ki dajejo značilno sliko kože.

 

Epidermis ali povrhnjica je zunanji del kože. Osnovni delček usnjice je osnovna celica kože in ji pravimo keratinocit. Keratinociti nastajajo v bazalni plasti (zarodni plasti) na dnu povrhnjice in so »ob rojstvu« cilindrične ali prizmatične oblike. Nato postopoma »potujejo« proti površini. Med potovanjem zorijo in se spreminjajo. Pri tem se v njihovi notranjosti (citoplazmi) tvorijo posebne beljakovine, ki jih imenujemo keratini, process je kratinizacija ali poroženevanje. Te beljakovine postopoma popolnoma napolnijo celico, celica postopno odmira in iz nje nastanevu drobna rožena luskica, ki se na površini odlušči. V tej fazi postajajo celice vse bolj vretenaste in ploščate. Celoten proces zorenja oziroma spreminjanja keratinocitov od zarodne celice pa do popolnega poroženevanja v povprečju traja približno 28 dni.

Keratinociti so med seboj tesno povezani s posebnimi vlakni in se tesno prilegajo med seboj. Povezani so s posebno lepljivo snovjo, s številnimi mostički in tankimi vlakenci, ki potekajo iz celice v celico. Med celicami se vijejo številna živčna vlakna (čutilni živčni končiči). Epidermis je zelo odporen na mehanske poškodbe, mostički citoplazme pa omogočajo naglo izmenjavanje snovi (hranil) med celicami. Za prehranjevanje epidermisa je to zelo pomembno, saj v epidermisu ni žil.

S podobnimi vlakni pa so na dnu (keratinociti bazalnega sloja) tudi zasidrani v bazalno membrano, ki loči, a tudi povezuje povrhnjico in usnjico. Takšna zgradba zagotavlja epidermisu potrebno čvrstost in ga poveže s spodaj ležečimi plastmi.

V epidermisu ni veziva in krvnih žil, saj te segajo le do dermalnih papil, od bazalne plasti epidermisa navzgor krvnih žilic ni več. Potrebne snovi pronicajo (difuzija) iz dermisa v epidermis.

Ker se celice kože na svoji poti spreminjajo, so na različnih nivojih različne, kar daje epidermisu značilno sliko in ga loči v več plasti.

Epidermis (od dermalnih papil navzgor) je sestavljen iz 5-ih plasti:

  • stratum basale = bazalna plast – v tej plasti se celice rojevajo, epitelijske celice se nenehno razmnožujejo in se iz nje epidermis stalno obnavlja. Imenujemo jo tudi zarodna plast (stratum germinativum).
  • stratum spinosum = trnasta plast – beljakovinske povezave so tu najbolj obsežne in je zato v izoliranih celicah videti nazobčane trnaste robove, po čemer je ta sloj tudi dobil ime.
  • stratum granulosum = zrnata plast – v citoplazmi teh celic so številna keratohialinska zrnca, ki so posledica poroženevanja. Po njih je tap last poimenovana.
  • stratum lucidum = svetleča plast je vidna le na predelih telesa, kjer je epidermis najdebelejši (dlani, podplati). Celice so že precej napolnjene s keratini, meja med njimi pa je močno zabrisana, jeder praktično ni več videti.
  • stratum corneum = rožena plast je na površini kože, je iz več slojev povsem ploščatih brezjedrnih celic in je na različnih delih telesa različno debela. Deluje kot zaščitna prevleka in je najdebelejša na predelih, ki so najbolj izpostavljeni obrabi, npr. na dlaneh in na podplatih.

Poroženele celice so v spodnjih slojih med seboj še čvrsto povezane (stratum compactum), proti površini pa se postopoma luščijo (stratum disjunctum) in nezaznavno odpadajo (desquamatio insensibilis).

Na dan odpade približno dva milijona celčic, sproti jih nadomeščajo mlajše. Vrhnjica deluje Zdrava roženina čim manj prepušča vodo, mikrobe, tujke ipd.

 
Zgradba rožene plasti (stratum corneum)

Na sliki so korneociti zloženi kot »opeke«, vmes so lipidi in voda.

Vrhnjica je zgornja, biološko najaktivnejša plast kože, saj je sestavljena iz celic, ki opravljajo najrazličnejše naloge. Epidermopoeza, čas od prvih delitev celičnih jeder v bazalni plasti do odmrtja celic na najvrhnejši plasti kože, roženini (stratum corneum), traja približno štiri tedne.
S kozmetičnimi izdelki hidriramo roženo plast, ki jo sestavljajo korneociti, voda in lipidi. V roženi plasti se nahajajo tudi encimi, ki so odgovorni za enakomerno luščenje kože in za svoje delovanje potrebujejo vodo. Zadostna količina lipidov in vode v tej plasti dajejo koži lepši izgled ter izboljšajo njeno zaščitno vlogo.

V povrhnjici opazimo še ostale celice; melanociti, Langerhansove in Merklove celice, poznane pa so še indeterminantne in Tokerjeve celice.

Melanociti so velike celice s svetlo citoplazmo in malimi, okroglimi jedri. Imajo številne nastavke, ki se kot lovke raztezajo v okolico. Najdemo jih med celicami bazalne plasti, na dermo-epidermalni meji. Na obrazu so zastopani v večjem številu. Prisotni so tudi v lasnih čebulicah, v lasnih foliklih in znojnicah. Število in razmerje melanocitov je pri vseh rasah približno enako, razlike pa so v njihovi aktivnosti in zgradbi. Melanociti po izvoru ne sodijo v kožo, saj izvirajo iz nevralnega grebena, od koder tekom embrionalnega razvoja pripotujejo in se nato naselijo v koži, pa tudi v drugih organih (sluznice, oči …). Njihova osnovna aktivnost je tvorba pigmenta (melanin). Melanin daje koži osnovni odtenek in barvo. Če telo obsevamo z ultravijoličnimi žarki, proizvajajo celice več melanina. Porjavitev je pravzaprav obrambna reakcija kože na preveč sonca.

Langerhansove celice sodelujejo pri obrambnih dogajanjih in nekaterih alergičnih reakcijah kože.

Merklove celice se nahajajo v bazalni plasti in imajo vlogo receptorjev (mehanoreceptorji).

Usnjica

Usnjica (cutis ali dermis) je srednja, najmočnejša plast kože, saj je lahko debela nekaj milimetrov. Sestavljajo ga elementi rahlega veziva, žilje ter živčne strukture. Vezivo sestavljajo celice ter medceličnina.

Vezivo je čvrsto, prožno, elastično in daje koži navedene lastnosti. Usnjica vsebuje tudi bogat preplet krvnih in limfnih žil. V prepletih je lahko shranjena večja količina krvi, zato je koža pomembna tudi pri uravnavanju telesne temperature (majhne kožne žile se v vročem vremenu razširijo in tako pomagajo pri oddajanju toplote, in ker se krvni pretok skoznje poveča, se na koži pojavi rdečica). V tej plasti so tudi številne žleze znojnice in lojnice lojnice (te žleze izločajo maščobo, ki ohranja kožo voljno, jo varuje pred okužbami ter masti dlake in lase), lasje, lasne korenine ali čebulice in dlake, živci in čutilna telesca – čutilna telesca posredujejo občutke toplote, mrazu in mehanskih dražljajev. Na ta način spoznavamo nekatere fizikalne lastnosti predmetov. Živčna vlakna prevajajo vzburjenja iz čutilnih telesc v možgansko skorjo; na ta način se zavestno orientiramo v okolici.

Fibroblasti so glavne celice dermisa. Imajo več nalog: tvorijo kolagena in elastična vlakna in druge elemente medceličnine ter številne encime. Sodelujejo še v imunskih reakcijah, skrbijo za popravljanje oziroma brazgotinjenje in obnavljanje kože. Druge celice dermisa so makrofagi , mastociti, limfociti ter drugi levkociti (sodelujejo v imunoloških reakcijah in vnetjih).

Vlaknasti del medceličnine sestavljajo številna vlakna, ki se med seboj prepletajo, tvorijo snope in potekajo v različnih smereh. Na ta način zagotavljajo koži čvrstost, prožnost in elastičnost. Največ je kolagenih vlaken, nato elastična vlakna. Po zgradbi so vsa vlakna beljakovinskega izvora, gradijo jih fibroblasti. Od kolagenskih vlaken sta odvisni čvrstost in prožnost kože. Ko se človek stara, se (med ostalim) kolagen razgrajuje, posledici sta ohlapnost kože in gube.

Lasje in dlake nastajajo iz vrhnjice. Ta tvori v usnjico segajočo cevko, lasni mešiček. Na dnu lasnega mešička je odebeljena lasna čebulica, v katero se vgreza papila z žilami in živci. Iz čebulice izraste lasni koren in proti površini kože prehaja v lasno steblo. V lasni mešiček vodi izvodilo žleze lojnice, ki s svojim izločkom masti lase. Zaradi loja so lasje mehki, varuje pa jih tudi, da ne postanejo suhi in krhki. Ob lasu oziroma dlaki je gladka mišica (mišica naježevalka), ki pri krčenju ježi lase oziroma dlake.

V usnjici so tudi žleze znojnice, ki na površino kože izločajo znoj. So povsod v koži, vendar so najštevilnejše na čelu, v pazduhi, na dlaneh in podplatih. Znoj je po kemični sestavi podoben krvni plazmi. Poleg vode in soli vsebuje še sečnino in sečno kislino ter maščobne kisline, zaradi katerih je značilnega vonja. Zato kožo prištevamo med pomožna izločala. Znojenje je pomembno zlasti pri uravnavanju telesne temperature.

Čutilna telesca

V usnjici so čutilna telesca, iz katerih izhajajo senzibilna (čutilna) živčna vlakna, ki vzburjenja prevajajo v možgansko skorjo. Najpomembnejša telesca v koži so: Paccinijeva telesca, ki so ovalne oblike in ležijo globlje v usnjici. Občutljiva so predvsem za pritisk. Meissnerjeva telesca so tudi ovalne oblike, toda manjša od prvih. So tik pod povrhnjico in posredujejo občutke mehanskega pritiska in dotika. Krausejeva telesca so podobna Paccinijevim in posredujejo občutke mraza. Prosti živčni končiči, ki segajo v bradavičaste izrastke (papile) in vrhnjico, posredujejo občutke bolečine in temperature. 

Podkožje

Podkožje (subkutis) je globoka plast pod usnjico. Sestavlja ga rahlo vezivo, debelejše žile in živci ter večji ali manjši skupki maščobe. V skupkih so maščobne celice, žile, živci. Količina in porazdelitev maščobe sta odvisni od telesne prehrane, telesne aktivnosti, metabolizma, od delovanja žlez, od spola, starosti…. Maščevje je slab prevodnik toplote, zato preprečuje oddajanje toplote in tudi varuje globlje ležeče organe pred mehanskimi vplivi (udarci…). V podkožju so tudi izvodila znojnic in lasni folikli. 

V osnovi je nujno poudariti zaščitno vlogo kože. Ob tem koža sodeluje tudi v različnih presnovnih procesih organizma (sinteza vitamina D, resorbcija določenih snovi) in je naš največji čutilni organ.

Deli